Delo na omrezju ARNES/Internet

S tem, ko ste dobili uporabnisko ime za dostop do omrezja ARNES in racunalnika STENAR, ste dobili dostop do svetovnega racunalniskega omrezja Internet. Na tem se nahaja nekaj milijonov racunalnikov in se mnogo vec njihovih uporabnikov. Pri interakciji tako velikega stevila ljudi, ki lahko izhajajo iz zelo razlicnih okolij, lahko pride do nezelenih konfliktov, kadar ne vemo, kaj se na omrezju smatra za sprejemljivo in kaj ne.

Ta dokument podaja hitri opis etike omrezja (pogovorno: netiquette), oziroma skusa razloziti, kaksno obnasanje je na mrezi dopustno in kaksno ne. Najprej pa so tu osnovna navodila, specificna za uporabnike Stenarja.

Uporaba na splosno

ARNES dodeljuje uporabniska imena za dostop do omrezja fizicnim in pravnim osebam, ki se ukvarjajo z raziskovalnim ali izobrazevalnim delom, ter v svoji organizaciji trenutno se nimajo moznosti in/ali resursov za direkten priklop na Internet z najeto linijo. Zacasno ARNES dodeljuje uporabniska imena tudi osnovnim in srednjim solam.

Vsakemu uporabniku je poleg dostopa do omrezja dodeljeno tudi uporabnisko ime na racunalniku Stenar. To vkljucuje 6000 blokov (=3 Mb) razpolozljivega prostora na disku in moznost uporabe treh hkratnih procesov (za obicajno delo zadosca eden ali dva). Zaradi boljse zascite podatkov, vecje varnosti in stabilnosti sistema dodeljujemo uporabniska imena na sistemu VAX/VMS in ne na kaksni od razlicic UNIX operacijskega sistema.

Geslo

Racunalniku se mora vsak uporabnik identificirati preko uporabniskega imena in gesla. Nekatera uporabniska imena so lahko skupinska, vecinoma pa se glasi uporabnisko ime na eno samo osebo. Za pocetje na uporabniskem imenu je odgovoren njegov lastnik, ki je bil naveden na prosnji za dodelitev imena. Geslo mora ostati tajno, zato:

ga ne zapisujemo na papir, ki nato lezi na mizi zraven terminala ali racunalnika, kjer ga lahko vsakdo prebere,
drugim ne povemo svojega gesla brez dobrega razloga,
si izmislimo geslo, ki ga je tezko uganiti (se posebej pa ne nastavimo gesla na svoje ime, ali ime sorodnika).

Cemu taka skrivnostnost? V vasi okolici se lahko najde nekdo, ki bo uporabljal vase uporabnisko ime za pocetje na omrezju, ki bo morda odstopalo od uveljavljenih pravil obnasanja. S tem, ko bo uporabljal vase uporabnisko ime, pa bo lazje zakril svojo pravo identiteto (in morebitne posledice dejanj, ki so bila storjena z vasega uporabniskega imena lahko nosite vi). Geslo je najbolje primerjati s kljucem vhodnih vrat, tega pa ponavadi ne delimo naokoli.

Osebe, ki na Internetu vlamljajo v tuje racunalnike, obicajno uporabijo nekaj "odskocnih desk" - vmesnih racunalnikov, da tezje zakrijejo originalni naslov racunalnika, s katerega delujejo. Zaradi takih primerov je najboljsa resitev to, da sami poskrbite, da se gesla vasega uporabniskega imena ne bo dalo enostavno uganiti.

Poleg tega lahko pride tudi do zapletov, ki so povsem prakticne narave. Geslo ima zivljensko dobo 3 mesece, po tem casu pa nas racunalnik ob naslednji prikljucitvi vprasa za novo. Ker nas ne pusti delati, dokler ne vpisemo novega gesla, je morda kriv za to, da nase geslo ne deluje vec, nas sodelavec ali prijatelj, ki smo mu dovolili uporabljati nase uporabnisko ime, saj si je moral izmisliti novo geslo. Nakar nas je o spremembi pozabil obvestiti...

V takem primeru vas prosimo, da najprej preverite, ali je mogoce prislo do podobnega nesporazuma med vecimi uporabniki enega imena, preden poklicete ARNES.

Obnasanje na Internetu

Uporabniki Interneta si lahko izmenjujejo informacije na vec nacinov, najbolj priljubljena pa sta elektronska posta in USENET konferencni sistem. Pri prvem ponavadi pisemo eni osebi, medtem ko pri drugem tisto, kar napisemo, vcasih prebere nekaj (deset-, sto-) tisoc ljudi (vcasih manj, vcasih vec, odvisno od popularnosti konference).

Pri elektronskem nacinu komunikacije se lahko zgodi, da nas zanese obcutek neosebnosti, tezko si je tudi predstavljati, koliko bralcev lahko prebere nas prispevek. Pri tem nacinu komunikacije tudi manjka govorica telesa in ton glasu, zato moramo tudi paziti, da nas bodo razumeli na pravi nacin (sarkazem lahko kdo od bralcev vzame cisto zares, ce tega dodatno ne oznacimo).

Zaradi vsega navedenega je koristno, da se tudi tu drzimo pravil dialoga, ki smo jih navajeni v medosebni komunikaciji, se posebej pa se moramo navaditi na naslednje:

ko zacnemo brati konferenco, si vzemimo najprej cas samo za branje - s tem bomo dobili obcutek o tem, kaksni ljudje na njej debatirajo, o cem govorijo in ce morda obstajajo kaksna "interna pravila" v konferenci,
preden odgovorimo (ali napisemo prispevek na novo temo), dobro razmislimo, kaj sploh zelimo povedati,
velike vecine bralcev ne bo zanimal prispevek, v katerem bo pisalo samo: "Strinjam se." - konference so namenjene izmenjavi informacij in polemiziranju (ce podamo neke nove argumente in razloge za (ne)strinjanje z necim, je to povsem drugacen primer),
ce pisemo odgovor, vedno citirajmo del originalnega prispevka, na katerega odgovarjamo, da bo povezava jasna (ceprav po drugi strani nima smisla citirati celotnega originala...),
kadar postavljamo vprasanje, dobro opisimo svojo situacijo; pri vprasanjih, ki se nanasajo denimo na dolocen program, napisimo na katerem tipu racunalnika delamo (in operacijskem sistemu), katero verzijo programa uporabljamo in kaj zelimo storiti,
pri takih temah ne zastavljajte vprasanj, za katera so podane resitve v prirocniku programa,
ne pricakujte odgovora vedno v roku enega dneva, zakasni lahko zaradi tehnicnih problemov (obremenitev omrezja), ali pa preprosto zaradi tega, ker je ta, ki ve odgovor na nase vprasanje, trenutno "zasut" z elektronsko posto ali delom, in se ni nasel casa napisati odgovora.

Na vecini konferenc se obcasno (recimo vsak mesec) objavljajo odgovori na pogosto zastavljana vprasanja ("Frequently Asked Questions" ali s kratico: FAQ). Tam se zbirajo odgovori na vprasanja, ki so se velikokrat do sedaj pojavila v konferenci. Mozno je, da je odgovor na vprasanje, ki ga zelite zastaviti ze tam. Tule so lahko preberete nekaj o konferencah na splosno, na voljo pa vam je seznam FAQ dokumentov v hipertekst obliki, ali pa preko servisa FTP.

Pri elektronski posti pa velja omeniti to, da nimate nadzora nad tem, kaj bo s pismom naredil naslovnik. Prav tako ne morete vedeti, kako varen je racunalnik, kjer bo nekdo prejel vaso posto - tam bo recimo lahko vaso posto prebral se kdo drug kot tisti, ki ste mu pisali, kdo ve. (No, v resnici je vecina sistemov zavarovana tako, da si uporabniki ne morejo brati poste eden drugemu, na tako "paranoidne" stvari, kot so zgoraj, pa le lahko pomislite, kadar v pismu navajate nekaj, za kar ne zelite, da bi prebral kar kdorkoli.)

Varnost omrezja

Sama zasnova Interneta je decentralizirana, zato tudi ni ene same organizacije za nadzor nad delovanjem mreze. Vsaka organizacija, ki dostop do Interneta omogoca zato skrbi, da njen del mreze deluje neprekinjeno (in varno).

Na Internet so prikljucene organizacije, ki opravljajo razlicne dejavnosti - od univerz, institutov, podjetij, do vladnih sluzb. Na teh racunalnikih so shranjeni podatki vseh vrst. Ti so lahko javno dostopni, lahko pa so tajni in njih izguba lahko organizaciji povzroci vecjo ali manjso skodo, zato so racunalniki praviloma zasciteni pred neavtoriziranim dostopom preko mreze. Ce pa niso, to ne pomeni nujno, da jih lahko uporabljamo (povedano z analogijo geslo/kljuc: ce imamo slabo kljucavnico, ali pa smo pustili vrata stanovanja priprta, to ne pomeni, da lahko vstopi vsakdo).

Dostop do racunalnikov na Internetu

Zvezo z drugim racunalnikom lahko na Internetu vzpostavimo na vec nacinov. Nekatere od teh (WWW, anonimni FTP, Gopher, Archie) lahko uporabimo vedno, ker gre za javno dostopne servise. Pri obicajnem FTP ali telnet dostopu pa moramo vedeti uporabnisko ime in geslo na tujem racunalniku (nekateri racunalniki imajo javna uporabniska imena, recimo knjiznicni sistemi, ki jih lahko uporabljamo).

Nedovoljeno pa je uporabljati tuja uporabniska imena, ali pa tudi poizkusati razlicne kombinacije imen in gesel. Taki poizkusi se obravnavajo kot vlomi. Skrbnik sistema, ki opazi te poskuse vlomov, bo najverjetneje (ko bo preveril Internet naslov povzrocitelja) obvestil skrbnika sistema, s katerega so se te poizkusi vrsili. Le-ta pa mora potem poskrbeti, da do podobnih 'motenj' ne prihaja vec, kar je najenostavneje storiti tako, da se povzrocitelju ukine uporabnisko ime.

Marsikomu se bo zazdelo, da je tak nacin razmisljanja ze kar paranoiden, zato predlagam, da si preberete se clanek iz casopisa Los Angeles Times, ki govori o piratstvu na Internetu (v njem je med drugim omenjena tudi Slovenija).

Preberete si lahko tudi ameriski zakon "Electronic Communication Privacy Act" (ECPA), ki zakonsko ureja podrocje privatnosti elektronskih komunikacij v ZDA. Ker je ta tekst (kot vecina zakonskih dolocil) dokaj suhoparen, si lahko preberete povzetek z naslovom "ECPA - A Layman's View".

Pri nas zaenkrat zakona, ki bi tako detajlno obravnaval podrocje elektronskih komunikacij se nimamo, lahko pa si ogledate Zakon o varstvu osebnih podatkov. Zakon je iz leta 1990, zato so v njem kazni v dinarjih in ne tolarjih, tekst trenutno veljavnega zakona pa je isti (upam, da bo nova verzija zakona kmalu dostopna v elektronski obliki).

Gorazd Bozic

ARNES kontaktni naslovi, Avgust 96